Preskoči na vsebino


BOŽJI UBOŽEC NAS ČAKA

Prav vsak dan smo sposobni izkazati nekaj usmiljenja, če le nismo popolni tirani. Teh naj med kristjani ne bi bilo; kako bi se sicer mogli imenovati kristjani! Telesna in duhovna dela usmiljenja so nam znana. Tudi to, naj levica ne ve, kaj dela desnica; Oče, ki vidi na skrivnem, da nam bo povrnil (prim. Mt 6,39).

V poletnih dneh imamo priložnost biti prisrčni do koga, ki smo ga vse leto puščali na robu spomina. Kaj če so bili to starši, sorodniki, prijatelji, znanci … kje v domu za starostnike? Ali pa bolnik iz vasi, kak faran v bolnišnici. Ali bodo ostali odloženi za pozneje tudi zdaj? In še nekdo je, ki ta čas čaka na naše usmiljenje. Sicer za pozlačenimi vratci, a tako zelo sam. Vse imamo od Njega: to, da sploh smo. To, da si lahko odpočijemo. Da imamo kruha vseh vrst. Doslej še dober zrak, predvsem pa neoporečne izvire vode. Dom. Domovino. Zaslužek. Izobrazbo. Poklic. Sozakonca, družino. Prijatelje. Da vidimo, slišimo, se gibljemo. Potujemo. Letne čase nam namenja. Kuge, lakote in vojske pa šibe potresa nas je že obvaroval. Kje je pa naša hvaležnost? Kje naše prijateljstvo z Njim, da poleti ne bi tako sameval. Kakšna nezvestoba, če ga puščamo samega! Ukrademo nedelje in praznike zase in si namenimo svobodo poležavanja, lenarjenja, zabave, prenajedanja, uživaštva. Naj se otroci naužijejo prostosti do jutranjih ur; ko bo spet verouk, bodo šli pa spet k maši. Božji Ubožec, kako ti je samemu biti? To bolečino je Bog zaslutil že vnaprej, sicer prvemu človeku ne bi bil ustvaril družice … Ljudje mu za ljubezen vračamo nezvestobo. Usmili se nas in vsega sveta … Bodiva prijateljska in ljubeča do Njega ta dopustniški ali počitniški čas ti in jaz. Mi vsi. Božji Ubožec nas čaka.




Lokacija:
Print Friendly and PDF