Preskoči na vsebino


Iz čiste svetlobe

Ne vemo, ob koliko navzočih ali nepričakovano in na samem. Pri belem dnevu, sredi noči ali ob svitu. Polagoma z ležečega stanja malce kvišku in potem nenadoma visoko pod nebo. In je ni in je v nebo vzeta.

Je to le sveta in pobožna želja? Sugestivna prepričanost vernih? Čista domišljija? A kaj ko papeži niso pravljičarji! Najmanj pa ti iz naših dni, nabitih z dosežki znanosti, skrajno nenaklonjenih metafiziki. Pij XII. – sedanja najstarejša generacija se ga spominja - razglasi leta 1950 dogmo o Marijinem vnebovzetju. Dogma nas obvezuje verovati. Toda dana nam je svobodna volja, zato nam je omogočen tudi dvom. Vendar dogma zahteva, da verujem, kar mi le-ta sporoča. Sicer grešim.

Pred Njenim imenom pa res ne, naj jo imenujemo Brezmadež- na ali pa Vnebovzeta. Njen Sin je nekoč vprašal učence, ali je laže reči vstani in hodi ali odpuščeni so ti tvoji grehi. Ali je bilo njemu bolnikom in greš- nikom laže reči tvoja vera te je rešila ali pa tiho svoji materi zdaj pridi k meni, pričakujem te! Bogu ni nič nemogoče (Lk 1, 37). Prepričanje, da Božja Mati niti ni umrla, ampak je le zaspala, je prastaro. Prav tako tudi verovanje, da je bila s telesom vzeta v nebo. S poveličanim, ne zapisanem trohnenju. Taka bodo nekoč naša telesa. Neumrljiva enako kot duša. Mogoče iz čiste svetlobe. Marija, tebi smo se posvetili, prosi za nas!




Lokacija:
Print Friendly and PDF