Preskoči na vsebino


Kaj bo pretehtalo

Kdor ima še oči in srce za naravo – za stvarnico, kot jo imenuje Valentin Vodnik – sproti opaža letne spremembe. Kako hitro začnejo odpadati listi z dreves, kako opazno se krajšajo dnevi in kako se podaljšujejo sence. Mala maša za suknjo vpraša. To pa ne velja več, da sv. Jernej v rokavicah mašuje, saj nismo več navajeni na zgodnje jutranje maše. Stara prerokba, da bo takrat na svetu hudo, ko bodo svete maše popoldne, je že zdavnaj pozabljena. V Svetem pismu pa še zmeraj piše: Kdor more razumeti, naj razume (prim. Mt 19,12). Pa se vprašajmo, ali imamo oči in srce tudi za življenje na družbenem in duhovnem področju, enako dinamičnima, kot je razgibana živa narava? Verouk trka na vrata! Bo njegovo duhovno vrednost pretehtal kak modni trening telesnih veščin? Koliko pa cenimo vsakoletno molitev za duhovne poklice? Nam je družinska in osebna molitev v ta namen že postala vsakdanja nuja? Če nas ne skrbi, kdo nam bo v prihodnje delil Kruh življenja, smo le formalni kristjani in zakrnel poganjek na trti duhovnega življenja. Potem bodo vnuki komaj še znali moliti in bo kokoš, ki se ozre kvišku, ko popije vodo, videti bolj hvaležna Bogu, kot pa smo mi vneti za to, da bi mladim veljali kot vzor za versko prakso.

Ponovno: verouk trka na vrata! Od velikega do malega šmarna je kar nekaj priložnosti, da se zamislimo nad vsem tem in si prikličemo v pozabljeni spomin življenje spokornika sv. Avguština in molitev njegove vztrajne matere sv. Monike. Oba godujeta v času vročega avgusta, ko se poletna narava že opazno preveša v zrelo jesen. Naj se tudi družinsko in osebno življenje napolni s sadovi molitve, s telesnimi in duhovnimi deli usmiljenja! Da bo tehtnica naše duhovnosti in vsakdanjega dela skladno uravnana.




Lokacija:
Print Friendly and PDF