Preskoči na vsebino


ČE SE USTAVIMO, NIČ NE ZAMUDIMO, LAHKO PA VELIKO PRIDOBIMO

Vera, s katero so bili prežeti naši verniki, se je pogosto odražala tudi na zunaj. Ne samo v molitvi, udeležbi pri bogoslužju in spoštljivem odnosu do vsega, kar je bilo v Božjo čast, ampak tudi v zavzeti gradnji cerkva, kapelic, postavljanju križev in drugih verskih znamenj na vidnih krajih. Ta verska znamenja so postavljali v zahvalo za prejete milosti, v spomin na umrle, na nesrečo, ki se je zgodila na določenem kraju, v zahvalo, ker je prenehala kuga ali druga epidemija, v zahvalo, da se je kdo vrnil iz daljnih krajev, iz vojne ... Mimoidoče so verska znamenja spominjala na namen, za katerega so bila postavljena. Predvsem so bila ta znamenja v Božjo čast. Vsakega, ki je šel mimo, naj bi podoba spomnila bodisi na Jezusa, na Marijo, določenega svetnika ali sploh na Boga.

Ob znamenju so se ljudje nekoliko ustavili, moški so se odkrili, molili kakšno molitev, izrekli zahvalo ali prošnjo. K verskim znamenjem so prinašali sveže cvetje, prižigali sveče ... Ko je umrl kdo od sorodnikov, so pri križu ali kapelici prižgali svečo. Marsikje so ali še ob kapelicah ali križu obhajajo na vasi šmarnično pobožnost. Ob določenih verskih znamenjih se je ustavil sprevod z mrličem. Nekdo je stopil iz vrste in prosil v imenu pokojnika, naj mu vsak odpusti, če je prišlo med pokojnim in kom, ki je v sprevodu, do sovraštva, jeze, zamere, če je še kaj neodpuščenega, naj bi se v tem trenutku vse odpustilo. Za pokojnika so molili očenaš in krenili naprej do cerkve. Kaj pa danes? Se še ustavimo ob verskem znamenju? So ob njem spomnimo na Marijo, Boga, svetnika? Se mu priporočimo, zahvalimo? Prevozna sredstva nam pomagajo, da hitreje premagamo razdalje, a obenem mislimo, da nimamo časa, zato hitimo in spregledamo sveto podobo, in s tem živega Boga, da Nanj ne pomislimo, z Njim ne »pokramljamo«, ne obudimo vere v Božjo navzočnost. Sami sebe in družino prikrajšamo za marsikatero milost, ki bi jo lahko izprosili, če bi vsaj v srcu ob verskem znamenju izrekli zahvalo, prošnjo, in se v duhu povezali z Bogom. S tem ne bi nič izgubili, veliko pa pridobili. Naj bo vsaj nekaj te močne vere naših prednikov tudi v naših srcih. Starši in stari starši, ta molitveni in verski odnos do verskih znamenj vcepite tudi v srca otrok in mladih ljudi. Razstava fotografij verskih znamenj v naši župniji nam razodeva ta nenehni ljubeči odnos prednikov do Boga, Marije ...




Lokacija:
Print Friendly and PDF