Preskoči na vsebino


Govor ob pogrebu gospoda Milana Grdena

 

Eno leto in pol je kratka doba, da spoznaš in vzljubiš človeka. Bilo pa je dovolj, da smo srčno vzljubili našega župnika Milana. Župnik Milan Grden je prišel v našo zaspano župnijo in zavel kot burja. Na vseh področjih našega življenja se je vključil in nas spravil v pogon, kot si prej nismo niti predstavljali, da je mogoče.

Na srečanjih pastoralnega in gospodarskega sveta nas je bombardiral z novimi in novimi idejami in projekti. Z velikim veseljem smo mu sledili, čeprav si jih zelo hitro, jasno in glasno slišal, če si ga kaj polomil. A so te besede prišle iz ljubečega srca, ki mu je bilo mar in ob njih nismo mogli ostati ravnodušni.

Tudi se ni nikoli ustavljal pri peščici »zvestih ovčic«, ampak je vsak trenutek z vedno novimi dogodki, skupinami, večeri, počitnicami, romanji, druženjem ob kavi po maši,… privabljal vedno več faranov ter tako ustvarjal živahno župnijsko občestvo, ki je raslo in se bogatilo. V njem smo se začeli povezovati med seboj in tkati čedalje več pristnih prijateljstev, ki jih je v tem individualističnem času tako težko vzpostaviti in gojiti.

V tem kratkem času med nami mu je uspelo ustanoviti župnijsko Karitas, ki je s svojim delom že nekajkrat osrečila starejše in osamljene farane. Svetopisemsko besedilo nam je približeval v svetopisemski skupini. Kako prijetna so bila srečanja, razstave in predavanja v dvorani, ki jo je župnik tako mimogrede ustvaril iz drvarnice in garaže ob župnišču. S prav njemu lastno mešanico zaupanja in strogosti je preživel počitnice z mladimi na morju. Otroci so jih enoglasno proglasili za najboljše možne počitnice in se veselili prihodnjih.

Zelo domiselno je pomagal krajanom Rogatca, da so s svojim delom in s finančno pomočjo nadškofije elektrificirali zvonjenje. Da ne govorim o našem prvem župnijskem dnevu ter mašah za zakonske jubilante in srečanjih za zakonske jubilante, na katerih smo spoznali, kako dobre glasbenike, pevce in plesalce imamo. Zelo poglobljeno je pristopil k pripravi na birmo. Birmance je vpletel v množico dejavnosti, s katerimi jih je vzgajal brez vsake prisile. Ravno na dan njegove smrti bi se moral srečati z molivci za birmance, pa smo namesto tega spet prepuščeni sami sebi.

V načrtu je imel še marsikaj: z veliko prizadevnostjo je pripravljal začetek delovanja zakonske skupine, ki bi se morala začeti v tem mesecu. Sklical je srečanje za župnijske sodelavce, njegovi sodelavci pa smo se z velikim veseljem pripravljali na to srečanje, kjer bi z njim praznovali njegovih 70 let.

Dragi gospod župnik, v vaši prisotnosti smo za kratek čas doživeli, kako je lahko župnijska skupnost lepa, kot da smo za trenutek bili deležni predokusa nebeškega občestva. In to vse zato, ker ste znali iz vsakega od nas izvabiti najboljše in na nek čudežen način krepko brzdati naše egoistične, lene, prepirljive  in ostale slabe nagibe. Ob misli na to, kaj lepega smo doživeli in postali z vami in česa vsega smo se veselili z vami v prihodnosti, vaš odhod le s težavo sprejemamo. Iz srca se vam zahvaljujemo za vse, kar ste naredili za nas in iz nas. Veseli in ponosni smo, da bo vaš zadnji dom na našem pokopališču in vas bomo tako vedno lahko obiskovali.

V srcih čutimo, da je, zaradi vašega zgleda, zdaj na nas naloga, da to, kar ste začeli, delamo naprej. Da ohranjamo to skupnost in naša prijateljstva ter jih razvijamo. Da skušamo ohraniti vse tisto, kar nam je tako veliko pomenilo. Eno leto in pol je kratka doba, da spoznaš in vzljubiš človeka. Še bolj kratka je za to, da se ljudje spremenimo. Oklevajoče upamo, da se nam je vaš zgled dovolj globoko zasidral v srce, da mu bomo zmogli slediti. Hrabrimo se z zaupanjem, da nam boste priskočili na pomoč tudi »od zgoraj.«

 

Galerijo slik s pogreba si lahko ogledate tukaj.

Lokacija:
Print Friendly and PDF