Domačijo in domače najbolje ceni ta, ki je okusil tuje in tujino. Iz te, iz tujine, se rojeva domotožje. Tesno je povezano z domovino. Kdor jo je trajno zapustil, odtlej niha med dvema: staro in novo »in med obema se mu tre življenje, v obeh je zemlje sin brez korenin.« Take so izkušnje. Kjer je domovina, tam je dobro. Ta latinski pregovor, ki šteje stoletja, lahko obrnemo: kjer je dobro, tam je domovina. A je domovina več kot le besedna igra. Domovina je skupni dom! Domovino imamo, odkar so se predniki tu naselili. »Moj narod star je težkih tisoč let.« In že več. S statusom države pa je domovina samostojna šele 25 let. Nobena zahvala tem, ki so nam samostojnost izborili, ni dovolj velika, če ne sega prav do neba! Vsaka naša brezbrižnost do domovine ji koplje jamo. »Ne hodi ritensko,« so starši svarili igrive otroke, »tako mami koplješ grob!« Žal odrasli hodimo nazajsko, po rakovo, ko se vsevprek objedamo nad lastno državo. Koliko pa zanjo molimo? Koliko odločilno dobrega storimo zanjo? Izgovarjamo se, da nismo na ključnem položaju. Vsako še tako neopazno mesto je ključno, če je v meni kaj domoljubja. Na tisoče milj oddaljeni rojaki nam to dokazujejo. V narodno mešanem zakonu še otroci tretjega in četrtega rodu govorijo – slovensko! Mnogo tukajšnjih otrok se s tremi besedami baha, da zna angleško. Starši, kje je vaše domoljubje? Učitelji, kje je vaše? Brez naše zavestne ljubezni bo domovina kot samostojna država stala na majavih tleh. Tudi slednje je zapisal Cankar: MATI - DOMOVINA - BOG.

Berta Golob