BOLNIŠKO MAZILJENJE

Ko kdo dobi injekcijo, pride v telo snov, ki mu lahko vrne zdravje ali pa telo naredi odporno, da ne oboli. Imamo številne založene lekarne, polne zdravil. Ljudje večkrat čakamo v vrsti, da jih dobimo, zato, da ozdravimo ali preprečimo, da bi se razvila bolezen.

Za telo zelo skrbimo, da bi bilo zdravo, trdno, močno.

Kristus pa nam je dal izredno učinkovita zdravila za dušo, kadar ta oboli oziroma je v stanju greha. To sta poleg svetega krsta še zakrament svete spovedi in zakrament bolniškega maziljenja.

Za čas starosti, bolezni, zlasti pa še za čas, ko se človeku izteka zemeljsko življenje, nam je dal Jezus zakrament bolniškega maziljenja. Kar so močna zdravila in injekcije za telesno bolezen, to je zakrament bolniškega maziljenja za dušo. 

Vsa zdravila imajo lahko učinek samo do trenutka smrti. Lahko življenje za nekaj časa podaljšajo, smrti pa ne morejo preprečiti. 

Bolniško maziljenja pa nima učinka samo za čas zemeljskega življenja, ampak lahko omogoči zdravo, veselo, srečno življenje v najlepšem stanju za vso večnost. 

Če nam zakrament bolniškega maziljenja ne bi bil nujno potreben, nam ga Kristus ne bi podaril.

Da bi bolje razumeli, kako močno deluje v človeku zakrament, prejet v moči vere, si tudi tokrat pomagajmo s primerjavo.

Ko želim mladim pojasniti, kako močan je Božji poseg v človeka po zakramentu, jih do tega razmišljanja pripeljem takole. Rečem, če bi ti maševal, če bi molil enake molitve, kot jih pri maši moli duhovnik, če bi naredil enake kretnje kot duhovnik, če bi uporabil enako vino in hostije kot duhovnik, če bi imel oblačila kot duhovnik, skratka, če bi naredil vse enako kot duhovnik, ali bi bila to sveta maša? Po daljšem razmišljanju in pogovoru skoraj vsi pridejo do zaključka - to ne bi bila sveta maša. In zakaj ne? Zato, odgovorijo, ker nismo prejeli mašniškega posvečenja. Ob tem začutijo, da je zakrament tisti, ki fanta posveti v duhovnika. Podobno ima enako močan učinek ima prav vsak zakrament.

Zakrament bolniškega maziljenja bolnika ali starejšega človeka posveti za čas bolezni in starosti. Kot mašniško posvečenje posveti – spremeni - fanta v duhovnika. Po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja ima vsaka bolečina, vsako trpljenje, vsaka potrpežljivost, vsaka molitev, vsako dobro delo veliko večje zasluženje kot pri tistem človeku, ki ni prejel bolniškega maziljenja.

Bolniško maziljenje v človeku poveča posvečujočo milost, torej ga naredi bolj svetega, kar je zelo pomembno ob našem odhodu s tega sveta. Koliko naredi človeka bolj svetega, je odvisno od njegove vere, njegovega zaupanja v Boga in zaupanja v moč zakramenta. Z bolniškim maziljenjem bolnik prejme pomagajoče milosti, torej milosti, ki mu pomaga biti bolj potrpežljiv, ki mu pomaga, da laže prenaša težave in imajo te prestane težave pri Bogu mnogo večje zasluženje.

V času bolezni ali starosti, zlasti v času, ko se bliža smrt, si hudobni duh zelo prizadeva, da bi človeka odvrnil od vere, od ljubezni do Boga. Ker ne želi, da se zveliča, mu hudobni duh vsiljuje misel, češ ti si velik grešnik, ne moreš se zveličati, Bog ti ne bo odpustil, čemu prenašaš trpljenje, to nima smisla, ali pa: Bog te je zapustil, zakaj še moliš. Zakrament bolniškega maziljenja pa človeka utrdi v premagovanju takšnih in podobnih skušnjav, ki se v bolezni tako rade pojavijo.

Bolniško maziljenje človeku odpušča grehe. Zlasti je pomembno, da odpušča tudi časne kazni, torej zadoščevanje v vicah. Ob prejemu bolniškega maziljenja človek prejme tudi popolni odpustek; torej odpusti se mu zadoščevanje, ki bi ga moral prestati v vicah.

V mnogih primerih pomaga ta zakrament tudi k ozdravljenju. Človek, ki ima dovolj trdno vero, ki se zaveda pomembnosti zakramentov, v nobenem primeru ne bo opustil prejem zakramenta bolniškega maziljenja.

Domači, ki imajo vero v Boga in vero v večno življenje, storijo vse, da bolnik ali starejši človek pravočasno prejme bolniško maziljenje, saj je to najbolj varen način, da se človek zveliča.

Velikokrat se domači ne upajo bolniku reči, da bi poklicali duhovnika za prejem zakramentov, češ kaj si bo bolnik mislil. Velikokrat pa bolnik ne upa prositi za obisk duhovnika in prejem zakramentov, ker se boji mladih, češ kaj bodo rekli, ko jih nadlegujem, in tako je velikokrat prepozno. Bog čaka, vendar ne v nedogled. Kdor želi sebi dobro, bo pravočasno prejel tudi zakrament bolniškega maziljenja.

In domači, ki imajo resnično radi svoje starše in sorodnike, bodo pravočasno bolniku tudi večkrat spregovorili o tem, kako potrebno je, da prejmejo zakramente. S tem, ko nekdo opusti v bolezni prejem zakramentov, lahko naredi sebi največjo škodo. In domači, ki ne omogočijo bolniku prejem zakramentov, opustijo eno največjih dobrih del.